Čeprav se je v Kamniku odbojka igrala že pred 2. svetovno vojno, lahko za začetek organiziranega igranja določimo leto 1947.
Tega leta se je skupina, na čelu z Janezom Žvokljem, vključila v že obstoječe Fizkulturno društvo Kamnik. Prve tekme so imeli
fantje z moštvom vojske, v septembru 1947 pa so izbrali dve ekipi, ki sta se udeležili prvenstva okraja Kamnik in sicer v Mengšu. Kamniška prva ekipa, za
katero so igrali Roman Nerima, Janez Žvokelj, Janez Stele st., Dušan Slatinšek, Pavle Abramič in Ivan Jakopec, je bila prva, druga
ekipa Kamnika pa četrta.

Spomladi leta 1949 so v okviru novoustanovljenega Sindikalnega športnega društva Kamnik ustanovili Odbojkarsko sekcijo, ki ji je predsedoval Janez Žvokelj. Takoj spomladi so se neuspešno udeležili kvalifikacij za vstop v 1. slovensko ligo v Radovljici, zato pa so uspeli jeseni 1947 v Slovenj Gradcu. Od takrat pa do leta 1953 so igrali v 1. slovenski ligi, v letih 1954 in 1955 pa v 2. zvezni ligi.
Po tem vrhuncu so se pojavili prvi odhodi igralcev, vendar so, zaradi stalne vzgoje mladih, znova uspeli prebroditi težave. Člani so vse do leta 1971, razen v letih
1957 do 1959, od 1962 do 1964 in 1967, igrali v 1. slovenski ligi. Takrat se jim je uspelo znova uvrstiti v 2. zvezno ligo, v kateri so igrali v sezonah 1971/72
in 1973/74. Kasneje so do spomladi 1979 igrali zopet v 1. slovenski ligi, po zmagi v tej ligi (jeseni 1979) so se vrnili v 2. zvezno ligo, kjer so leta
1980/81 dosegli odlično 3. mesto. Naslednjo sezono (1981/82) so bili 7. in 1982/83 zopet odlični 4. Zaradi varčevalnih razlogov je prišlo do ukinitve drugih zveznih lig, kar je vodilo Kamničane nazaj v močno 1. slovensko ligo, kjer so dosegli tretje mesto v sezonah 1983/84, 1984/85 in 1986/87.

V sezoni 1987/88 so zmagali v 1. slovenski ligi, kar jih je vodilo na kvalifikacije za vstop v 2. zvezno ligo v Kaknju. Z osvojitvijo drugega mesta so si odprli pot v takratno 2. zvezno ligo, kjer so igrali do osamosvojitve. V prvi sezoni (1988/89) so dosegli 7. mesto, sezono kasneje 5. mesto, v zadnji sezoni (1990/91) pa odlično 4. mesto.
Takoj po osamosvojitvi Slovenije, v sezoni 1991/92 so v Slovenski superligi dosegli 4. mesto, sezono kasneje pa 2. mesto, kar je bila ena najboljših uvrstitev zadnjih
let. Kljub odličnim rezultatom, se je slabo stanje, ki je takrat vladalo v klubu, odrazilo tudi pri igralcih. Kljub vsemu so v sezoni 1993/94 zasedli realno 5. mesto, v ekipi Kamnika pa je zaigral tudi prvi tujec. Po odhodu nekaterih domačih igralcev, klub ni našel ustrezne podpore in v sezoni 1995/96 v razigravanju za obstanek pristal na zadnjem mestu in tako je v sezoni 1996/97 začel v 1. B ligi. Po zmagi v tej ligi se je ekipa spomladi 1997 vrnila v 1. A ligo. V sezoni 1997 je v klubu zavel nov veter. To se je še najbolj izrazilo v sezoni 1998/99. Z novimi močmi so zasedli sedmo mesto, za uvrstitev četrtega mesta, ter s tem igranje v finalu, pa jim je zmanjkalo le nekaj osvojenih nizov. Osvojitev naslova državnih prvakov in pokalnih prvakov v sezoni 2000/01, osvojitev naslova državnih prvakov v sezoni 2001/02 in 2002/03, so
pokazatelji izredno dobrega in načrtnega dela v klubu.
Kamničani pa so se vedno ko so imeli to možnost, igrali v evropskih pokalih. Najprej le v prvih krogih (SVS Sokol Moma (Avs), Orkjelung (Šve), Malaga (Špa)), v sezoni 2001/02 pa tudi v tekmovanju Top teams ( v prvem krogu so premagali ekipo Bosno Sarajevo), kjer so zabeležili zmago priti ekipi Jihostroj iz Českih Budejovic, obakrat pa izgubili proti ekipi Galaxia Bank Czestochowa (Pol) in Piet Zoomers Apeldoorn (Niz).Največji uspeh pa so dosegli v sezoni 2002/03, ko so se uvrstili na deveto mesto v Pokalu Top Teams. Najprej so v predkvalifikacijah dvakrat premagali Bosanski Kakanj, nato v kvalifikacijah še Kaposvar (Mad), Petange (Lux) in Pafos (Cip). V rednem delu tekmovanja so dvakrat klonili le proti Omniworldu (Niz), po enkrat pa premagali Lokomotivo ( Ukr) in Kommunalnik (Bel).
Izjemni rezultati v preteklosti so Kamničane v sezoni 2003/04 v pokalu Top teams popeljali med šestnajst najboljših ekip v Evropi, kjer so v slovenskem derbiju gladko
premagali Salonit iz Anhovega in se uvrstili med osem najboljših ekip, kjer pa so zaradi izredne smole s poškodbami in boleznijo izgubili z Innsbruckom(Avs).

Odbojka pa ni šport, ki bi jo gojili samo moški. Tako je Tilka Završnik-Gajšek, kot prva igralka odbojke v Kamniku, resno igrala to igro kar med fanti. Njeni kasnejši uspehi kot članica in celo kapetanka državne reprezentance, so vzpodbudili za odbojko mnoga dekleta. Do leta 1954 so nastopala le kot mladinke in dosegle na mladinskem prvenstvu Slovenije leta 1947 3. mesto (kot tudi 1951 in 1955). V letih 1954 in 1967 pa so postale celo republiške prvakinje. Kot članice pa so nastopale najprej v 2. slovenski ligi od leta 1956 pa v enotni 1. slovenski lig. Leta 1960 so se po 2. mestu v ligi udeležile kvalifikacij (v Slavonskem Brodu) za 2. zvezno ligo, v katero pa se na žalost niso uvrstile. V tej ligi so nastopale do sezone 1969/70. Po dvoletni prekinitvi so se 1971/72 vrnile v 1. SOL do sezone 1973/74, od 1974/75 pa do 1977/78 pa so igrale v 2. SOL, nato pa zopet tri sezone v 1. SOL. Zaradi premočne konkurence so se odločile, da bodo raje nastopale v 2. SOL zahod, kjer so igrale zelo uspešno v sezonah do 1990/91. Po dvoletnem premoru se je nov rod igralk uvrstil v 3. DOL in so se v sezoni 1996/97 uvrstile v 2. DOL. Danes pa nastopajo v 3. DOL, vendar pa so se z odlično sezono 1998/99 uspele uvrstiti v 2. DOL. Naj omenimo tudi najboljši kamniški ekipi v vsej zgodovini: Tilka Završnik-Gajšek (več let državna reprezentantka in kapetanka, prejemnica Bloudkove plakete leta 1980), Marta Stele (več let v članski reprezentanci), Marinka Benkovič (kandidatka za republiško reprezentanco), Melita Slabajna (članica mladinske republiške reprezentance), Nada Kajfež (članica republiške reprezentance), Nives Novak (članica mladinske republiške reprezentance) ter
pri moških Ladislav Debeljak (član državne in republiške mladinske reprezentance), France Podjed (član državne in republiške reprezentance), Janez Slabajna (član državne mladinske reprezentance), Gregor Hribar (član mladinske državne reprezentance in selektor slovenske državne reprezentance), Jože Ulčar (kandidat za jugoslovansko reprezentanco) in Tomo Žergaj (slovenska članska reprezentanca). Za dobre uspehe članic in članov gre vsekakor zahvala vseskozi dobremu delu pri vzgoji mladine, kjer so se kalili tako igralke in igralci kot trenerji.

Potrebno je omeniti tudi več funkcionarjev in trenerjev, ki so vodili klub:
Janez Žvokelj, Vinko Čadež, Milan Windschnurer, družina Stele, Roman Pogačar, Aco Jončevski, Dare Gole, v zadnjem času pa sta breme vodenja kluba prevzela
Gregor Hribar in Aco Kramar. Po štirih uspešnih letih predsednikovanja je Toneta Smolnikarja (2x državni prvaki in 1x pokalni zmagovalci) zamenjal Robert
Lombergar. Od leta 2006 uspešno vodi klub Gregor Hribar.

Seveda v tem sestavku ne moremo imenovati vseh članov in simpatizerjev odbojke v Kamniku, saj bi bilo takšno naštevanje dolgovezno. Naj se jim mlajši rodovi zahvalijo z dobrimi rezultati, za katere pa bo v sedanjem času potrebnih veliko več finančnih sredstev kot je bilo to doslej. Tako OK Kamnik že dalj časa (okrog 30 let) organizira tekmovanje trojk na peščenih igriščih (po letu 2000 na mivki), največje tekmovanje pa je bilo vsekakor Pomladni pokal ’97, na katerem so nastopale štiri reprezentance: Slovenija, Anglija, Avstrija in Švica. V letu 1999 pa lahko omenim predvsem uspešno organizirano tekmo med Slovenijo in Švedsko. Zavzeto delo trenerjev z ekipami pa ne bo v bodočnosti obrodilo sadov, če ne bo dovolj finančnih sredstev. Klub ima premalo sponzorjev, zato se bojimo, da bo naše delo okrnjeno. Ob vsem tem pa še vedno
ostajamo optimisti in želimo, da bo OK Kamnik praznoval še marsikatero okroglo obletnico, kar si seveda vsi želimo.